Koncept cotexta se uporablja na področju jezikoslovja za sklicevanje na niz elementov, ki so pred ali v zaporedju besedne zveze ali izraza in določajo njen pomen ali pravilno interpretacijo. V vsakem primeru je treba upoštevati, da ima pojem semiolog, ki ga uporablja, drugačen obseg.

Lahko rečemo, da je cotext skupina jezikovnih znakov, ki ohranjajo medsebojni odnos s stavkom ali z besedo v določenem položaju. Medtem ko je kontekst (z N) odgovoren za povezovanje znaka z drugimi, ki imajo enake značilnosti in so del njihove lastne situacije obstoja, cotext (brez N) povezuje znak z drugimi znaki, ki imajo različne značilnosti ali Čeprav delijo značilnosti, so v obstoječi situaciji drugačne.

Kot lahko vidite, sta tako podobnost pisanja in pomen, kontekst in kontekst dve zamisli, ki sta pogosto zmedeni in v katerih pogosto nista jasni. Nekateri celo trdijo, da je besedilo raven konteksta, ki zagotavlja informacije iz najbližjega besedilnega okolja (tisto, kar je bilo prej izraženo ali kaj je izraženo spodaj). V tem smislu bi imel kontekst tudi druge ravni, kot so zunanje znanje, podatki iz drugih besedil itd.

Da bi torej lahko razumeli razliko med kontekstom in kontekstom, lahko rečemo, da je prvi niz znakov in semiotičnih značilnosti, ki so podobne tistim, ki jih je preučevala, ki imajo določeno povezavo in so v zvezi s tem zanimive. Po drugi strani pa postane besedilo, ko je znak povezan in povezan z drugimi različnimi značilnostmi ali z drugimi, ki imajo podobne ali različne značilnosti, ki so v drugi eksistencialni situaciji.

Na ta način lahko ugotovimo, da bi bil kontekst ikone oblikovan z drugimi ikonami, medtem ko bi bil njegov cotext skladen s tem, kar so simboli, na primer.

Če povzamemo, lahko rečemo, da je besedilo sestavljeno iz tistih jezikovnih elementov, ki pogojujejo razlago izraza ali izraza, vključno z njim, pred njim ali po njem v besedilu .

Ko govorimo o cotextu, je tudi običajno, da se razkrije še en zelo pomemben izraz. Gre za tako imenovani paratext. S tem se omenja, kaj je nabor izjav, ki spremljajo glavno besedilo. Tako bi na primer govorili o paratextu, da bi omenili indeks, kakšen bi bil predgovor, naslov in podnaslov, opombe, predanost ...

V tem primeru moramo poleg tega ugotoviti, da obstajata dve vrsti paratexta. Na ta način je na eni strani izdajatelj, ki prejme to ime, ker ga je urednik uredil in ga lahko sestavljajo vidiki, kot so avtorske pravice, naslovnica, katalog ... Po drugi strani pa je avtorjeva paratekst, ki ga opravi avtor in vključuje izjave, kot je epigraf ali posvetitev.