Opredelitev psihopatologija

Znan je kot psihopatologija v disciplini, ki analizira motivacijo in posebnosti duševnih bolezni . Ta študija se lahko izvede z več pristopi ali modeli, med katerimi je mogoče navesti biomedicinske, psihodinamske, socialno-biološke in vedenjske.

Psihopatologija

V skladu s psihodinamskim modelom, kot primer, so psihološki procesi glavni vzrok za duševne motnje in psihosomatski profil.

Biomedicinska perspektiva obravnava duševne motnje kot vsako drugo vrsto bolezni, saj psihopatološke spremembe nastajajo zaradi osnovnih bioloških nepravilnosti (genetskih, biokemičnih ali nevroloških). Zato je treba zdravljenje osredotočiti na popravek teh organskih abnormalnosti korenin.

V tem smislu lahko rečemo, da je nenormalno vedenje bolezen, ki izhaja iz patološkega delovanja nekega dela organizma. Te so povezane s spremembami v cerebralnem delu, ki so lahko anatomske (velikost ali oblika določenih regij možganov niso v normalnih kanonih) ali biokemične (kadar imajo biokemični elementi, ki prispevajo k delovanju nevronov, svojo spremenjeno funkcijo) ).

Psihopatologija razume, da so organske duševne motnje tiste, ki imajo očitne fizične vzroke, kot se pojavljajo pri Alzheimerjevi bolezni, medtem ko funkcionalne duševne motnje povzročajo nenormalne vzorce vedenja, ki ne ponujajo posebnih dokazov o organskih spremembah v možganih.

V primeru psihopatoloških ali psihopatoloških motenj, ki se razvijajo v otroštvu, otroštvu ali adolescenci posameznika, lahko ugotovimo, da obstaja več vrst, med katerimi je duševna zaostalost, komunikacijske motnje (fonološka, ​​mucanje ...), Pervazivne razvojne motnje, motnje učenja, motnje tik ali motnje hranjenja in motnje prehranjevalnega vedenja.

V primeru razvojnih motenj upoštevajte, da so v to opredelitev vključene tiste, ki predpostavljajo, da je posameznik prizadet zaradi invalidnosti na različnih ravneh. V tej kategoriji izstopa, na primer, avtistična motnja, ki se začne v otroštvu in se prevede v vrsto invalidnosti v psihološkem in tudi vedenjskem območju.

Pet čutil prizadenejo anomalije pri avtističnih ljudeh, za katere je značilna tudi tihost, komaj smeh, omejitve glede jezika in komunikacije, na fizični ravni pa imajo vrsto pomanjkljivosti v lateralizaciji.

Tudi znotraj psihopatoloških motenj razvoja je znan tudi kot motnja Rett, ki se pojavlja v ženskem spolu in do neke mere spominja na avtizem. Duševna zaostalost kot tudi motorična koordinacija sta dve posebnosti bolnikov tega sindroma, ki predpostavlja, da imajo na veliko načinov hudo invalidnost.

Aspergerjeva motnja in dezintegrativnost otroštva sta druga od tistih, ki so vključeni v te psihopatološke sindrome.

Na koncu je zanimivo omeniti, da vedenjski model psihopatologije ne zaznamuje razlik med patološkim vedenjem in normalnim vedenjem, saj sta oba rezultat učenja, ki ga pogojujeta okolje ali okolje. Zato se velik pomen pripisuje vplivom okolja namesto bioloških ali genetskih. Obravnava v tem modelu se vrti okoli spreminjanja tako manifestnega kot tudi ugotovljenega vedenja.

Priporočena