Koncept pedagogike izhaja iz starogrške besede paidagogós, ki jo sestavljajo payos ( "otrok" ) in gogía ( "nositi" ali "voditi" ). V svojem izvoru se je izraz nanašal na sužnja, ki je otroke spremljala v šolo .
Tudi beseda kritična, ki tvori drugo besedo izraza, ki ga bomo analizirali, ima tudi etimološko poreklo v grščini. Zlasti lahko ugotovimo, da izhaja iz glagola krienin, ki je sinonim za "odloči" ali "ločeno".
Sčasoma je pedagogika začela imenovati niz znanja, ki se ukvarja z izobraževanjem in poučevanjem . Obstajajo tisti, ki menijo, da je pedagogika uporabna znanost psihosocialne narave, čeprav drugi menijo, da je to znanje ali umetnost.
Obstajajo različne vrste pedagogike, kot so splošna pedagogika (ki se nanaša na univerzalna vprašanja raziskav in delovanja na izobraževanje), posebne pedagogike (ki sistematizirajo specifično telo znanja glede na različne zgodovinske realnosti), tradicionalno pedagogiko in sodobna pedagogika .
Kritična pedagogika pa je predlog za poučevanje, ki spodbuja učence k vprašanju in izpodbijanju prepričanj in praks, ki se jim učijo. Sestavljen je iz skupine teorij in praks za spodbujanje kritičnega zavedanja .
Mnogi so avtorji, ki so sodelovali pri razvoju in utrjevanju omenjene kritične pedagogike, med njimi je tudi brazilski Paulo Freire. Ena stvar je, da je postal eden najpomembnejših mislecev in teoretikov poučevanja in izobraževanja vseh časov.
Vendar pa je skupaj z njim ameriški Henry Giroux, ki velja za enega od petdesetih sodobnih učiteljev in mislecev, ki so bili najbolj temeljni v izobraževalnih teorijah in posebej v kritični pedagogiki, ki nas zdaj zaseda.
In vse to, ne da bi pozabili, seveda, kanadskega Petra McLarena, ki je bil izbran kot eden od staršev omenjene pedagogike. In to je, očitno pod vplivom figure Karla Marxa in njegove filozofije, razvilo dela in analize, kjer je popolnoma in jasno proti tako imenovanemu kapitalizmu.
Med najzanimivejšimi deli tega avtorja, ki nam omogočajo, da v celoti razumemo njegove ideje in stebre kritične pedagogike, najdemo »kritično pedagogiko in postmodernost«, »kritično pedagogiko, kulturno upornost in produkcijo želje« ali »k kritični pedagogiki«. oblikovanja postmoderne identitete.
V okviru kritične pedagogike skuša učitelj usmeriti učence k vprašanju praks, ki se štejejo za represivne, v zameno za ustvarjanje liberalnih odzivov na individualni in skupinski ravni.
Prvi korak kritične pedagogike je, da študenta vpraša kot člana družbenega procesa (ki vključuje kulturne norme, na primer nacionalno identiteto in veroizpoved). Ko se to zgodi, študent opazi, da je družba nepopolna in jo spodbuja, da to znanje deli z namenom spreminjanja družbene realnosti .