Imenuje se sinhroniziranje postopka, ki se izvaja, da se glas televizijskega ali filmskega igralca nadomesti z drugačnim glasom, bodisi v njihovem jeziku ali v drugem. Praksa je zelo običajna kot prevajalska metoda.

Čeprav v nekaterih državah večina ljudi zavrača sinhronizacijo za izvirne glasove filmov in televizijskih serij, v drugih pa je to običajen način uživanja. Ta razlika je ključna v odnosu, ki ga ima vsaka oseba s temi stvaritvami in s svetom na splošno.

Navaditi, da bi se tuja vsebina prevajala in poimenovala, ustvarja občutek varnosti, saj "bomo vedno razumeli vse, kar prečka naše meje". To udobje lahko postane meč z dvema robovoma, če nas vodi k razmišljanju, da se ne bomo nikoli videli v situaciji, ko se moramo potruditi, da bomo razumeli druge ali, kar je še huje, razumeti.

Toda "angel varuh" sinhronizacije nas ne spremlja, ko potujemo v tujino in uničujemo druge jezike ali se zavedamo, da sploh ne moremo razumeti osnovnih izrazov. Podnapisi nam ponujajo popolnoma drugačno izkušnjo, čeprav še zdaleč niso popolni.

Čeprav je najboljši način za uživanje v delu v izvirnem jeziku, podnapisi ne umazajo vsebine z zvoki, ki niso del tega. Glavni problem ni v besedah, temveč v izrazih in kulturnih vprašanjih, ki se pojavljajo implicitno, tako v jeziku kot v scenarijih: ni mogoče prevesti vsega, posneti novih dialogov ali podnaslavljati izvirnike, zato izberite "manj zlo", da bi vsaj lahko uživali del dela.