Latinski izraz sinonimna, ki prihaja iz grške besede, je prišel v naš jezik kot sinonimnost . Pojem se nanaša na značilnost, ki si jo delita vsaj dve besedi, ki sta sinonimni .

Po mnenju je lahko konceptualna sinonimija enaka kot skupna, čeprav se v tem primeru upošteva tudi možnost, da je v eni regiji zaželena ena od sinonimnih izrazov, v drugih regijah pa ne. Govori špansko. Pravzaprav je tudi v Španiji in vseh latinskoameriških državah redko mogoče najti dve besedi, ki se ujemata s to vrsto sinonimije.

Ena izmed najzanimivejših tipov sinonimnosti je delna, ki je omenjena zgoraj, saj vam omogoča, da izkoristite del pomena ene besede, da se nanaša na drugo, čeprav vsi ne ponujajo enakih elementov za razumevanje subjekta . Na primer, dve delni sinonimi sta "voda" in "tekočina"; Če pa je glavni izraz, ki ga govorimo, voda, je treba sogovorniku zagotoviti omenjene informacije, tako da razume, na kaj se nanaša "tekočina".

Nekaj ​​podobnega se zgodi s kontekstualno sinonimijo, kot je dobro navedeno v primerih z besedami "račun", "vstopnica" in "polmesec", čeprav je lahko v tem primeru razlika v smislu konteksta veliko večja kot v delnem.

Po drugi strani pa je sinonimnost konotacije morda ena izmed najbolj uporabljenih v vsakdanjem govoru, čeprav se ne izvaja vedno zavestno, saj je sestavljena iz obdarovanja besede s subjektivnim pomenom. Jasen primer je, ko rečemo, da je "naš sosed harpija" ali da je "naše delo nočna mora", ker izraza "sosed" in "delo" nista sinonim za "harpijo" in "nočno moro" v skladu z njunimi definicijami. formalno