Jezik je izraz, ki ima različne namene. V tem primeru nas zanima definicija, ki se nanaša na jezik (verbalni ali gestualni komunikacijski sistem, ki je značilen za človeško skupnost). Lahko govorimo o maternem jeziku (prvi jezik, ki se ga učimo) ali naravnem jeziku (človeški jezikovni obliki, ki je za komunikacijske namene obdarjena s sintakso in se drži načel optimizacije in ekonomije).
Španščina pa je pridevnik gentilicio, ki se nanaša na to ali tisto, kar je naravno ali se nanaša na Španijo, evropsko državo na Iberskem polotoku, ki je četrta najobsežnejša celina.
Španski jezik je torej jezik, ki se govori v tej državi, pa tudi v drugih državah sveta. Je romanski jezik iberske skupine, ki ga ZN priznavajo kot uradni jezik.
Glede na število govorcev, ki ga imajo kot svoj materni jezik, je španščina ali kastiljščina drugi najbolj govorjeni jezik na svetu, le za kitajščino Mandarin .
Španski jezik se je pojavil kot nadaljevanje vulgarnega latinskega jezika v tretjem stoletju, ko je razkosanje rimskega imperija ustvarilo več različic latinščine iz evolucije romanskih jezikov.
Španci so v preteklih letih pridobivali različne oblike in različice. Trenutno na primer obstajajo države, ki so praktično opustile uporabo vas kot drugega zaimka in ga nadomestile z vos. To se dogaja v Argentini, med drugim v Južni Ameriki.
Onesnaženje in deformacija španskega jezika
Od pojava interneta in njegove neizogibne prezasedenosti se je obseg obtožb, ki jih je prejel zaradi deformacije jezika, precej povečal. Skozi klepet in elektronsko pošto je prišlo do nekakšnega premika nazaj v uporabo slovnice in črkovanja, ki je zdaj prenesena na mobilne telefone.
Vendar pa je bistvenega pomena analizirati razloge za to jezikovno vpletenost, ki je dosegla fizični medij, ko skuša ugotoviti, ali bi se to lahko zgodilo v realnosti brez računalniških omrežij. Prvič, pošteno je poudariti, da odstotek uporabnikov interneta pri pisanju sporočila še naprej spoštuje pravila jezika. Po drugi strani pa obstaja vrsta kod, specifičnih za kibernetski prostor, ki, odvisno od stališča, izboljšujejo kakovost komunikacije, ne glede na to, da niso del teorije jezika.
Uporaba emoticonsov, na primer, je namenjena hitremu prenosu čustev, občutkov, odzivov na novice, na način, ki je bližje gestikulaciji. Čeprav je danes v kateri koli napravi, ki se povezuje z internetom, običajno, da ima videokamero, je ni mogoče vedno uporabiti pri vnosu pogovora; zato besedilni pogovori prevladajo nad multimedijskimi.
Po drugi strani pa obstaja veliko kratic in nečitljivih golih besed, ki so del virtualne komunikacije. Najbolj priljubljeni izhajajo iz angleškega jezika in jih sprejemajo ljudje z vsega sveta, za uporabo v katerem koli jeziku, ki pogosto nezavedno deformirajo svoje pomene . Eden od najbolj znanih je "lol", katerega prevod se približuje "Smejam se na glas".
Obstajata dve nasprotujoči si poziciji, dobro opredeljeni: tista, ki brani uporabo teh kod in simbolov; in drugo, ki močno nasprotuje. Prva skupina se opira na dejstvo, da nam nove tehnologije omogočajo, da prek pisnega jezika komuniciramo, kot bi to storili ustno ; zagotavljajo, da je bilo zato treba sprejeti določene spremembe v jeziku. Nasprotno pa opozarjajo, da so ljudje med vrhuncem epistolarnih sporočil skrbeli za kakovost svojega pisanja, ne da bi nujno dosegli meje formalnosti.
Med takšnimi polariziranimi vizijami obstajajo še bolj prožne tiste, ki si prizadevajo izboljšati jezikovno raven, povezano s komunikacijami prek interneta, ne da bi pri tem zavrnili njihovo kulturo . Ali je mogoče ponovno videti začetni vprašaj v e-poštnih sporočilih?